Razstava predstavlja slovensko arheologijo s tremi specifičnimi vrstami predmetov: tistimi, ki jih povezujemo z zvokom in glasbo (to so bodisi glasbila – od prazgodovinskih piščali iz kosti jamskih medvedov z antično dvojno piščaljo do novoveških železnih drumlic – bodisi ropotulje, ki so jih uporabljali pri ritualih ali kot otroške igrače); s simbolnimi predmeti (to so prazgodovinske figurine, verjetno upodobitve nam nepoznanih božanstev, kipci antičnih bogov, predmeti z vgraviranimi astralnimi simboli, predmeti v obliki živali, miniaturni predmeti in predmeti z vrezanimi figurami, ki govorijo zgodbo kot nekakšen strip); ter s tistimi, ki nosijo najzgodnejše zapisane besede (med njimi so primeri venetske pisave na odlomku bronaste situle in na srebrni ploščici, zapisi imen lokalnih božanstev, antična miniaturna knjižica in grafiti). Vsi ti predmeti nam s svojimi zvoki, simboli ali zapisanimi besedami odstirajo nekoliko globljo dimenzijo duhovnosti, zabave in pojasnjevanje sveta ljudi iz preteklosti. Kažejo potrebo človeka po izražanju nečesa abstraktnega, po ustvarjanju simbolnega ter po trajnem zapisu zgodb, zaobljub in tudi nedovoljenih besed.