V letu, ko mineva sto let od smrti Srečka Kosovela, se nam pesnik končno izrisuje v vsej svoji veličini. Objavljeni zapisi njegove zapuščine, razkrivajo presenetljivo obsežen, slogov raznolik in miselno izjemno zahteven opus. Razstava, delno postavljena v Kosovelovem domu Sežana in delno v Galeriji Lojzeta Spacala na Gradu Štanjel, je zasnovana kot poklon Kosovelu ob njegovi obletnici in kot dialog z likovnimi ustvarjalci, pri katerih prepoznamo sorodno etično držo. Štanjel kot kraški prostor z močno zgodovinsko in simbolno plastjo ni zgolj prizorišče razstave, temveč njen vsebinski temelj. Tako kot je bil Kras za Kosovela prostor zgoščenosti, skoposti in notranje napetosti, je tudi tu umetnost umeščena v okolje, ki ne dopušča površnosti. Ob Kosovelovih pesmih bodo razstavljena dela Valentina Omana, Lojzeta Spacala in Vladimirja Makuca – slike, grafike in tapiserije. Njihova dela ne nastopajo kot ilustracija pesniških podob, temveč kot samostojen, enakovreden govor. Skupna jim je zavestna odločitev za preprostost izraza in zvestobo notranji nuji. Pri Omanu se ta drža kaže v vztrajnem vračanju k človeški figuri, ki ni nosilka zgodbe, temveč navzočnosti. Figura stoji, molči in vztraja – ranljiva, izpostavljena, a pokončna. Odprtje razstave bo v četrtek, 12. februarja ob 18.00 na Gradu Štanjel. Krajši kulturni program z gosti bo potekal v Dvorani Maks, nato pa si bodo obiskovalci razstavo ogledali v prostorih galerije.